Član je vsak, ki pristopi. Da svoj pečat klubu. Obedve zgoraj omenjeni situaciji tako pridobita dvojno perspektivo: prispevek člana si enostavno interpretiramo kot članarina.
V drobnem tisku pa piše, da članarina ni totalna celota. Ta bi nastala ob fizično otipljivem, čutno dobrosrčnem hotenju člana pustiti senco sebe v klubu. Član ob takem dejanju pridobi titulo aktiven. Že prej pa da pečat. Lahko tudi z voskom, samo da gre čez faks. Ena vrsta. Druga v nobenem agregatnem stanju ne gre. Druga vrsta pečata je taista senca pristnega klubovca, o kateri se govori par vrstic višje. Reče se tudi: "Dati dušo."
Torej ... vse bi dal(a) za...
aaaaaahh ... kaj vse nam je dano. V pravem pomenu besede. Dano. Nekdo nam da lepe dneve, prijetne urice, dobre znance, simpatične prijatelje, zapeljive poglede, nagajive nasmehe, sproščujoč krohot in navdihujoč elan. Za še. Nekdo ni človek ampak skupnost, zaradi katere smo zdajle na tem mestu.
Ravno ta skupnost, recimo ji raje študentski klub nam daje pozimi tudi smučanje, sankanje, snežne radosti, toplo zavetje klubske sobice, dober čaj, pohvalno popotnico, srečno novo leto, urice taroka, večer na balinišču, in vreča še ni prazna, ob toplih dnevih pa kopanje na morju, raftanje po rekah, vandranje po Sloveniji, tematsko zabavanje po okoliških lokalih in posebej za to prirejenih prostorih, letenje po zraku, surfanje po vodi in na koncu vedno veliiiiiko zadovoljstva.
Zadovoljstvo pa vodi v srečo in tu je srečen začetek, ne konec, tako kot ponavadi. Srečen začetek veliiiikega prijateljstva.